Mothers’ stories

Zgodbe mater

Postati mama

Kaj storiti, kam iti

»Preden sem prišla v to državo, sem večkrat poskušala zanositi, a se preprosto ni zgodilo. Po enem letu na Finskem sem zanosila in bila sem najsrečnejša doslej. Ker nismo Finci in nimamo bližnjih finskih prijateljev, nismo vedeli, kaj naj storimo ali kam naj gremo, zato sem šla v zdravstveno postajo in vprašala. Tam oseba na recepciji ni govorila dobro angleško, zato je morala prositi medicinsko sestro, naj pride in pomaga. Rekla mi je, naj grem v aplikacijo in se naročim na pregled, da bo zdravnik lahko naročil preiskave in me po potrebi poslal v kliniko.«

Veliko vprašanj in strahov

»Ko sem prvič želela k zdravniku, me ni vprašal veliko informacij. Zaradi prejšnjih izkušenj sem imela veliko vprašanj in strahov. Poskušala sem vprašati, vendar je postavljal le standardna vprašanja in mi rekel, da moram iti na nekaj preiskav. Vprašala sem ga za navodila in več informacij o tem, kaj sledi po preiskavi, on pa je rekel, da se bomo videli in se poslovili.«

Srečen trenutek

»Po rezultatih testa sem imela še en pregled pri drugi zdravnici. Med pregledom mi je povedala, da je rezultat pozitiven in da sem noseča. Začela sem jokati, to je bil zame srečen trenutek. Pogledala me je in me sploh ni vprašala, zakaj jokam, samo še naprej je gledala v računalnik in nekaj zapisovala.«

Vprašanja

„Poskušala sem se zbrati in ji začela pripovedovati svojo zgodbo in zakaj jokam. Ustavila me je in mi postavila vprašanja v zvezi z mojim zdravjem in zdravjem moje partnerke. Po nekaj minutah vprašanj mi je povedala, da me bodo poslali na poseben oddelek, kjer imajo specializirano oskrbo za nosečnice. Pomislila sem si, končno bom imela svojega ginekologa.“

Vedno novi zdravniki

»Ko sem obiskovala novo kliniko, sem med celotno nosečnostjo imela štiri različne zdravnike, med postopkom odpuščanja pa enega, ki ga še nikoli nisem videla in mojega moža sploh ni vprašal za ime.«

Kaj pa podpora duševnemu zdravju?

»Med različnimi sestanki sem mislila, da se moje duševno zdravje le redko upošteva, nisem imela možnosti obiskati psihologa ali česa podobnega, ponujali pa so podporno skupino za priseljenke, ki so bile noseče ali so pravkar rodile. Velikokrat sem se zavedala, da nismo Finci, čeprav sem čutila, da resnično potrebujem podporo, še posebej zato, ker smo v tej državi sami.«

Še vedno ne vem, zakaj sem se sramoval/a

»Ko sem se pogovarjala s strokovnjaki, so se mi pojavila nekatera čudna vprašanja, na primer, ali imam kakšne posebne rituale, ki jih pričakujem, da bom izvajala med porodom. Vprašala sem, na primer, kaj?, in odgovorili so, da ne vem, ampak mislim, da veliko stvari, ki jih počnete v svoji državi, tukaj ne boste mogli početi. Imamo zelo stroge protokole za vašo varnost in varnost vašega otroka. Na to nisem odgovorila, nisem vedela, kako, ker res nisem razumela, kaj je ta oseba mislila s tem vprašanjem. Samo tiho sem ostala in osramočena, ampak še vedno ne vem, zakaj sem se sramovala.«

Štiri zgodbe kot ena

Ta zgodba temelji na izkušnjah štirih različnih žensk z različnim priseljenskim ozadjem, barvo kože in maternim jezikom, in čeprav se niso srečale, je v njihovih zgodbah več podobnosti.

–JeS Zgodba Cataline