Po prihodu v Slovenijo so ga odpeljali na gradbišče, kjer je delal do večera. Po izmeni so ga odpeljali v njegovo nastanitev, ki je bila sestavljena iz več neogrevanih gradbiščnih zabojnikov. Prostor je bil tako natrpan, da so morali delavci sedeti na tleh in se izmenično ležati. Kljub tem nečloveškim življenjskim razmeram je moral delodajalcu plačevati 200 evrov na mesec za nastanitev. Nastanitev si ni mogel izbrati sam, delodajalcu pa je bil dolžan denar za avtobusni prevoz iz Bosne in Hercegovine v Slovenijo.

   Ni dobil pogodbe o delu in so mu bili odrečeni odmori in dopust. Od njega se je pričakovalo, da bo nenehno delal nadure. Če se je poškodoval, je še vedno moral delati in ni smel vzeti bolniškega dopusta. Ko se je en delavec pritožil nad temi pogoji, so ga čez noč poslali nazaj v domovino, zaradi česar so drugi trpeli v tišini v strahu pred povračilnimi ukrepi.

   Sprva je bila plača minimalna, a sčasoma je povsem prenehala. Čutil se je lačnega, izčrpanega, osramočenega in strtega srca, saj kljub vsemu trdemu delu družini ni mogel poslati denarja za preživetje.

   Ni poiskal pomoči sam, ker se ni videl kot žrtev.