Tukaj je moja hči. Tako dobro se je vživela, neverjetno je. Tako zlahka sklepa prijateljstva, kot da bi tukaj živela že od nekdaj. Ko jo opazujem, kako najde svojo pot in dela stvari po svoje, sem resnično ponosna.

In potem so tu še torbe. Rada jih izdelujem. Uporabljam kakršen koli material, ki ga najdem: blago, usnje, karkoli mi pade v oči. Ljudje vedno pravijo: "Zakaj ne odpreš trgovine?" In jaz vedno rečem, da mislim, da tega ne morem storiti. Prodajati jih je čudna, kot da bi podarila delček sebe. Zaenkrat jih preprosto podarjam, ko se mi zahoče in se mi zdi prav.